Festival mladih z DDRjem

Kraj: Murska Sobota (Prekmurje)

Prizorišče: Mikk (Mladinski in informativni kulturni klub) – Trubarjev drevored 4 / v gradu Murska Sobota

Datum: 8. maj 2009 (petek)

Trajanje: od 10.30 do 14.30

Kaj: Ples z DDRjem (Dance Dance Revolutionom) – ples na meter x meter veliki plesni podlagi impact s 4 puščicami, na katere morate stopiti tako kot od vas zahteva program.

Petje s Singstarjem (oz Ultrastarjem) – petje na karaoke program, ki primerja vaš glas s pravo melodijo ter s tem podeljuje točke. Amaterji ne boj te se, tam se lahko derete kakor želite x).

Vabilo: Vabljeni vsi, tudi tisti, ki niste iz bližnjih krajev. (še posebej ciljam na mariborske & co otakuje, ki bi si lahko vzeli 20 min vožnje po naši ljubi avtocesti in se pripeljali sem kaj ;> )

Vabilo 2: Tisti ki se ne bodo za nas odločili, pa se še vedno lahko odpeljejo v Ljubljano kjer bo tridnevni Igrarium, seveda s SloAnimejem (tam bo tudi DDR + eno predavanje in predvajanje animeja).

Gundam 00 & France Prešeren … to je lepi par =3

Spoiler ahead (saj ni nič posebnega, a če se najde nekdo, ki je zares zagrižen fan gundamov, naj ne bere =p)

VS

Dragi Gundam 00 fani, najverjetneje se spominjate Memento morija, a ne? Veste mogoče kaj pomeni? Vam povem: to je latinski izrek “zavedaj se smrti”. V bistvu kar pošteno ime za kos letečega železa, ki ni prav nič ljubko =S.

Ampak, kaj pa ima 00 skupno s Francetom? Ja Memento morija.
Ta naš veleslavni pesnik je spesnil pesnitev, kater naslov je enak imenu letečega železa. Pesnitev pa gre takole:

Dolgost življenja našega je kratka.
Kaj znancov je zasula že lopata!
Odprte noč in dan so groba vrata;
al dneva ne pove nobena pratka.

Pred smrtjo ne obvarje koža gladka,
od nje nas ne odkupjo kupi zláta,
ne odpodí od nas življenja tata
veselja hrup, ne pevcov pesem sladka.

Naj zmisli, kdor slepoto ljubi svéta,
in od veselja do veselja leta,
de smrtna žetev vsak dan bolj dozóri.

Znabiti, de kdor zdéj vesel prepeva,
v mrtvaškem prti nam pred koncam dneva
molčé trobental bo: “Memento móri!”

Hm… če se malo vprašamo, a je mogoče Sunrise prišel v stik s Francetom? In ker ga pač niso hoteli neposredno objaviti, so zato vzeli naslov njegove pesmi?

Kakorkoli, počutim se lepo, saj smo preko Gundamov bili neposredno povezani z animejsko kulturo, povrh vsega pa še bili medijsko zelo gledani. Edina škoda je, da so nas hitro uničili xD.

Original DVDji… da ali ne?

Bolj ko skušam napisat konkreten članek, težje spravim stavke skupaj, torej k****, če ne gre zgrda pa gre zlahka (čakaj, je to dobro napisano?)

Kot že vsi veste se je animejska industrija lepo razcvetela prav zaradi piratiziranja oz dostopa animejev množicam. A sčasoma so začeli ljudje to izrabljati in tako se je piratiziranje spreobrnilo v illegalno stvar, zaradi katere te lahko tudi preganjajo.
Nekje leto nazaj pa se mi je v glavo zapičil stavek: “spoštuj avtorske pravice”, tako da sem resno začel razmišljati, da bi si svoje najljubše animeje kupil ter, čeprav le z drobcem, pomagal animejski industriji. Tako sem si kupil Macross, Fate/stay night, Gundam Seed DVDje (ameriške) preko spletne strani dvdpacific. Mislim, da nima smisla, da vam govorim o tej sreči, ki sem jo doživljal ob prejemu pošiljke =3, zato bo bolje, da vam povem, kaj me dejansko bega. Vsi DVDji, ki sem jih kupil, so me totalno šokirali =o. Slika je 640×480 (ali? tu nekje). Dodatki tudi niso kaj posebnega. Ko sliko povečam na fullscreen, vidim kocke. Etc.

…. v čem je torej problem? Modri bi rekli, nehaj kupovat in rešena zadeva. A za mene ni to rešitev. Še vedno se me drži želja po nakupu animejev, a jaz hočem kvaliteto ne pa neko serijsko sranje.

Dobro, dobro, res je, da je cena le teh bila le 5€ na DVD, kar je za animejski spa3 dejansko nič, a me zdaj dejansko skrbi rek: “Malo denarja, malo muzike”.

denar ~ muzika

Prejšnji stavek lahko zavrnem s tem, da sem med brskanjem po drugih trgovinah, našel iste artikle a po dražji ceni. Torej zakaj bi dajal več denarja za isto stvar?

Predprejšnji stavek lahko potrdim s tem, da imam v lasti tudi nekaj dvdjev kupljenih v Nemčiji. Ti so stali 20€ na kos, a imajo kvaliteto, ki krepko presegajo ameriške DVDje. Edin problem je v tem, da so vsi v nemščini (ne zato, da je ne razumem, ampak hočem imeti balanso med angleškimi in nemškimi dvdji).

Kaj pa japonski DVDji, a imajo ti isto kvaliteto, kot nemški? ali so tako kot ameriški? ali nekje između?

Po mojem mnenju, bi nam DVDji morali ponujati več, kot pa internet, toraj tako po kvaliteti, kot tudi po dodatkih (npr posterji etc), seveda vse po spodobnih cenah. Rešitev je tudi v spletnem predvajanju, kjer si s članarino lahko ogledate določeno/neomejeno število animejev, ki bi se seveda vrteli v odlični kvaliteti.

Ah po tako dolgem članku, pisanju brez smisla, bom končal s vprašanjem, ali se dejansko splača kupovati dvd oz podpirati industrijo, ko pa nam ta ne daje to kar si želimo?

Ko pokemon karte postanejo zlato…

Dobri stari časi.
Pred 10. leti sem za te male živalce ( pokemone ) žrtvoval celega pujska, torej vse svoje prihranke. Karte sem si izmenjeval, jih kradel?, bile so tesno povezane z mano in mojim življenjem. Mali teleban, kot sem bil tedaj, se sploh nisem vedel pomena teh kart. Takrat so bile popularne, vsi so jih imeli, zato sem jih moral imeti tudi jaz. Šele čez čas sem dojel, da lahko z določenimi kartami naredim veliko več, kot da se le igram, in tako je prišlo do obdobja “profesionalnega” kartanja, istočasno pa sem oddaljeval od kartanja, se od njih poslavljal, saj sem prerasel to obdobje.

Dobri stari časi.
Tako kot vsi, sem jih tudi jaz sčasoma vrgel pod posteljo (khm… nekateri ste lepo obogateli… khm) in tu pa tam izmeril višino usedlega prahu.

Dobri novi časi.
Kako naj povem… življenje me je pripeljajo do enega usodnega spoznanja. Ko sem med poukom zlagal piramide iz kart, me je nenehno pekla vest, ko sem iz 100-ih kart zlagal uboge 4 stolpne piramide, ki so komaj držale pollitrsko plastenko vode. To je bilo za mene, graditelja, premajhen izziv. Hotel sem več, hotel sem višje, hotel sem animeje… m? o.O Anime? Pokemon? Karte?

Dobri novi časi.
In tako se je zgodilo. Nastala je stolpnica iz 250 pokemon kart, katero sem z užitkom podiral, še večji užitek pa je bil, ko so zdržale skoraj 1,5 kg težko utež.

Delo:
Uporabil sem kvadratast način gradnje, saj ta (po mojem mnenju) lahko prenese večjo težo, a je s tem primerno manjši. Delo mi je grenila gladka površina kart, saj kvadratki, na novi plasti, so se že ob najmanjšem premiku podrli. iz tega razloga sem uporabil časopis, kot podlago za naslednjo vrsto.

Utež:
Uporabil sem plastenko Namizne šparove vode (1,5l), enkrat napolnjeno do četrtine, enkrat pa kar novo. Pri slednjem moram omenit, da mi najvišja plast ni zdržala pritiska teže in se je vdala. Ostale plasti pa so z lahkoto prenesle vso težo.

Prihodnost:
V mislih imam nekaj eksotičnih idej, a bodo pri tem potrebni dodatni živci in seveda karte. Tako da v kratkem lahko celo pričakujete mešanico pokemon in yugioh kart =D.

Misel dneva:
Kaj naj drugega povem, pokemon karte, zlate ste =*

Predbožično plesanje z inovacijami

To so sanje vsakega DDR plesalca, imeti doma samo svoj plesni avtomat. A kaj ko so ti avtomati predragi za navadnega smrtnika. Po drugi strani… ste se sploh kdaj vprašali: Kaj pa homemade plesni avtomat? Da, uspelo je nam, sicer je bolj ubog ta plesni avtomat, a obstaja. MS-DDR team, je pod pokroviteljstvom in dogovoru z mojim očetom, dobila dve štangi za plesanje tako, da hardi zdaj zgledajo kot esay 2.

Animejska darila \o/

Darila \o/
Zima, december, prazniki in seveda darila, katerih se žal v tem letnem času ne moremo izogniti. Ta darila so tudi mene zaznamovala, najbolj pa se ta darila poznajo v denarnici. Ker sem seveda ljubitelj je bilo darilo tudi ljubiteljsko in to dveh vrst: anime DVDji in slovenska manga.

DDR or anime night? –> DDR

Zgleda, da je sam DDR le požel več zanimanja kot pa samo gledanje animejev. DDR in anime zabave so le stekle in se zdaj ponavljajo na vsaka dva tedna. Od prvega srečanja je minilo že kar precej časa med tem pa so se zvrstile kar 4 zabave. Na srečanje so bili povabljeni mnogi, a so se ga udeležili le pičli, kljub temu pa je bilo ozračje popolno. Na žalost slik iz 2 in 3 zabave ni, je pa samo nekaj iz 4 in 5.

Majce \o/

Ohohoho končno nam je uspelo. Po uradnem nastanku Si-Subsov, številnih srečanjih (na ircu) in projektih, nam je le uspelo narediti korak naprej in pokazati, da mislimo resno s svojimi dejanji. Majce so že nekaj časa tabu v animejskem svetu, saj lahko na ta način kar se da hitro pokažete kateremu animeju, internetni skupnosti, posvečate največ pozornosti. Pod pokroviteljstvom lythke in DjJuvana bi lahko rekli, da sem kar sam v majce padel.

Kje je Slo-chan? Pisanje? Kritika!

Mnogi se sprašujete kje je tista nova revija? Kako se že imenuje? A Slo-chan. Ime katero se vam je dodobra stisnilo v srce, saj smo vas presenetili nepričakovano. Druščina, skupaj z mano, se je vsedla skup in napisala revijo, ki po mojem mnenju ima ker veliko vrednost v slovenskem animejskem svetu. No po 5 mesecih ste se že mnogi začeli spraševati kje je zdaj ta nova številka. Žal vam moram povedat, da stvari potekajo katastrofalno. Nekateri so rekli, da imajo nekaj pomembnejšega delat, eni spet da nimajo časa, drugi me ignorirajo, torej kje je tukaj smisel?

Štirje filmi, dobitniki ….. nagrad!

Vas je presenetil naslov? Vas zanima kaj se skriva pod pikicami? V svojem animejskem življenju sem pogledal dokaj malo filmov (okrog 10), ker mi nikoli niso dali tiste željene zgodbe in zadovoljstva. Običajno pa je bil velik problem tudi v tem, da me je vedno nekdo med filmom zmotil in mi s tem, skoraj vedno pokvaril gledanje. Zdaj ko se je začela šola, pa si enostavno nisem mogel najti časa za ogled kakšne serije, prav tako pa tudi nisem imel posebne volje. Zato sem se odločil, da si raje vzamem dve uri poštenega časa, ter si ogledam kakšen poseben film. In tako se je tudi zgodilo. Pri kolegici sem se pozanimal za nekaj naslovov ter si izbral 4 za ogled. Med brskanjem po AniDB pa sem opazil, da so vsi ti filmi dobitniki neke nagrade. Ta nagrada pa se imenuje Mainichi Film Award, katero pa bom vam tudi predstavil.