Kje je Slo-chan? Pisanje? Kritika!

Mnogi se sprašujete kje je tista nova revija? Kako se že imenuje? A Slo-chan. Ime katero se vam je dodobra stisnilo v srce, saj smo vas presenetili nepričakovano. Druščina, skupaj z mano, se je vsedla skup in napisala revijo, ki po mojem mnenju ima ker veliko vrednost v slovenskem animejskem svetu. No po 5 mesecih ste se že mnogi začeli spraševati kje je zdaj ta nova številka. Žal vam moram povedat, da stvari potekajo katastrofalno. Nekateri so rekli, da imajo nekaj pomembnejšega delat, eni spet da nimajo časa, drugi me ignorirajo, torej kje je tukaj smisel?

Pri tem postu pa nebi rad le kritiziral naših piscev ampak celotno slovensko anime sceno na sploh! Če malo pogledam koliko dobrih komentarjev smo prejeli ter stavkov kot: “Le tako naprej!”, a nihšče! pa ni rekel: “Oh super, a smem pomagat?”. Ta stavek sem vestno čakal 5 mesecev! A ga žal nisem prejel nikoli. To me je zdaj tako razjezilo da sem se odločil, da bom malo spopljuval vso sceno. Torej kaj je tisti glavni vzrok za ne-pisanje? Prvi in edini je seveda “lenuharizem”. Klasični problem vsega sveta, ljudje bi najraje le sedeli na kavču ter cel dan gnilili in gledali za svojo rit. Veliki večini rojijo po neumnih glavah misli kot so: “Saj ne vem pisat, v šoli pišem slabe eseje ter na splošno imam slovenščino zelo šibko.”, “Dolgčas mi je, slabo vreme je, ni ničesar za počet, bom pa kar v zrak gledal.” , “Eh, bom raje svoj čas porabil za ogled enega animeja, pisanja na msnju in ircu”, “Kaj bom to pisal, saj je slovenska scena majhna, itak bo le nekaj ljudi prebiralo, za teh par ljudi se pa ne splača”. So dobri stavki? Ni so! Osebno vem kako je tistim, katerim povzroča materinščina težave, a to ne sme biti ovira za ne-pisanje. Moja slovenščina se giblje v gimnaziji med 3 in 4, to pa zaradi tega ker se pač književnost in teorijo na piflam in me potem te petice vlečejo ven. A moji eseji pa so nekaj povsem drugega. Se še spominjam prvega letnika, ko sem med samim esejem pisal kar v narečju ter delal oklepaje (prof je skoraj kap), a časi se spreminjajo, s samim pisanjem na blogu in ter tudi ircanju, sem si jezik obogatil ter poskušal pisati v čim bolj finem jeziku. Torej tisto, ko ti nenehno v šoli govorijo, da beri in čim več piši, deluje zato tisti ki ste takega mnenja, le pogumno pisat, saj vas scena ne bo požrla ampak vas bo prisilila, da boste začeli pisati še več. Ljudje smo res nori, imamo le eno življenje, torej omejen čas zapravljamo pa ga kot če bi bil večen. Dela je polno, a kaj ko nas načela “lenuharizma” zapostavljajo. Ste se sploh kdaj spraševali, kaj vse bi lahko naredili, da bi namesto tega, da bi čas tratili pred glupo televizijo in beganjem po netu? Koliko epizod bi lahko pogledali? Koliko bi se lahko učili? In na vsezadnje koliko bi lahko napisali? V tem dolgčasu bi VSI lahko vsaj 2 uri namenili pisanju in bi s tem obogatili sceno z neštetimi novimi mnenji in kritikami, to pa je tudi to kar naša scena v bistvu rabi… aktivnost! Oh oh oh, vsi radi gledamo, nekateri še po cele dneve, to je vse lepo in prav, saj s tem si razširimo pogled v tem neskončnem animejskem svetu, si ogledamo nove zgodbe, like, animacijo itd. Osebno tudi vem kako je s tem chatanjem na ircu in msnju… nekateri vse do 2 – 3 zjutraj vzrajate, da si pišete ne samo bedarije tudi kaj zanimivega in smešnega, a kaj ko potem nekateri čakate pred ircem tudi po pol ure, da napišete en stavek?! Se sploh zavedate koliko časa se tukaj pokuri? Kaj vse bi v tem času lahko naredili? Ne, ne zavedate se, saj ste tedaj tako in, da vse kaj želite narediti premestite na naslednjič in boste raje blebetali in kvačkali v nedogled. Ste sploh kdaj pomislili na to, da bi vsaj 2 ali 3 ure kvačkanja ali 5 epizod animeja premestili na naslednjič in raje napisali nekaj koristnega? Poglejte si mene, hodim v šolo, prevajam animeje in mange, se učim, tako da sedaj le še redkokdaj pogledam kak anime, mogoče kak ongoing pa še to le 2 epizodi. In kljub vsej obremenjenosti, sem raje opustil 3 ure dragocenega tedenskega gledanja in se raje vrgel v pisanje. To mnenje pa mi je drugo najbolj neumno mišljenje po prvem… Slovenska anime scena je res majhna, a le za vaše oči! V bistvu je mnogo mnogo ljudi, ki gleda animeje, pa sploh niso na vseh slovenskih animejskih forumih. Veliko si jih stvari le ogleduje in bere, zato ocena števila ljubiteljev ne bo nikoli točna. Če jih bo prebiralo le par ljudi, bo pač par, ampak tisti bodo cel čas, zato se vsaj za te lahko potrudite in nekaj spišete, oni pa bodo čez čas, ko bodo odkrili vaš talent, stvar omenjali naprej. S tem bo čas že naredil svoje. Ampak kljub vsem tem razlagam, vem, da se ne boste spremenili, zato se za konec sprašujem, a smo ljudje res bitja, ki bodo nekaj delala le za denar? Vsako prostovoljno delo pa že pred izgovorim zavrnila? Premislite.