Prvič smo štange preizkusili šele (obljubljene so bil že pred enim mesecem) na tokratnem predbožičnem plesanju. Edino kar je omembe vredno je moje obupno plesanje, saj niti hard 7 nisem mogel spraviti skupaj. Na drugi strani pa je BoonZ spet raztgal sceno in nadaljeval svoj pohod na hard osmicah in nekaj expert devetkah.

Trenutno si lastim 23 dvdjev, od tega je eden slovenski, vsi ostali pa so nemški. Zato me je zdaj po dveh letih prijelo, da si kupim neke angleške dvdje. Po globokem premisleku sem prišel do ožjega izbora, a po ogledu Macrossa je kocka padla. Preden sem sploh naročil, sem seveda opravil ogled strani z dvdji, vir pa je bil DjJuvanov blog. Tako sem se po pogovoru z lythkom in primerjavi odločil za stran DVD Pacific, a je bil problem, da imajo le 5 dvdjev, zato bi zbirko dopolnil iz strani DeepDiscounta. Izračunal sem, da bi me vse skupaj nekje prišlo 120$ plus poštnina. Po končni odločitvi in izračunici, pa je seveda kot vedno pri meni prišlo do problemov, a tokrat ne finančna podpora, ampak zaupanje v spletno kupovanje. Osebno si ne lastim MasterCarda ali pa Vise, starša pa svojih nista hotela dati, tako da sem naletel na slepo ulico. A vseeno je svetla luč posijala name, ko sta mi straša predlagala, da naj prosim svojega svetovno potujočega strica, če bi mi kupil DVDje. Ker pač nisem imel druge možnosti sem se en dan odpravil stricu, kjer pa mi je on predlagal nakup DVDjev prek ebaya. V začetku sem dvomil v ebay, zaradi tistih govoric, ko prodajajo ponarejene in kopirane stvari itd, a mi je on lepo vse razložil, da on redno kupuje in spremlja, ter dosedaj ga še ni nihšče pretental. Tako sva se oba sedla za računalnik in pogledala, kaj nama ebay nudi. Na koncu sva našla enega, ki je prodajal prvi DVD iz moje zbirke za samo 9$ (1500 sit)! Sprva sem podvomil, da to ni original, a je bil ratio dovolj preprečljiv, da nisem obupal. Potem sva še pogledala, kako je kaj z ostalimi in sva opazila, da prodaja le prvih 5 DVDjev, a še vedno po zelo ugodnih 30$. Po kratkem premisleku, sem rekel odločilni DA in si tako kupil prvo darilo. Zdaj pa mi ni nič drugega preostalo kot pa čakanje, a to čakanje je bilo dolgo in mučno, saj je stric, ko je bil v Ameriki poskusil DVDje kupiti tam, a to ni šlo, zato je DVDje naročil šele, ko je prišel domov. Potem je tisti tip, ki je to prodajal, se ni nič javlal, tako da je stric že mislil, da ni poslal, zato je že imel pripravljeno pritožbo, a šele pred kratkim torej po 2 mesecih, sem končno prejel svoje že težko pričakovano darilo. Skupaj me je prišlo 61$ vključno s poštnino in carino.
V kratkoročnem času si nameravam še kupiti preostaliva dva DVDja od te serije ter seveda Papriko, katero smo gledali pri Garažnem kinu, v dolgoročnem času pa potem še Ragnarok in Gundam Seed & Destiny.

O drugem darilu, pa vam kaj na veliko ne morem modrovati, saj to sta še preostaliva dva zvezka iz prve slovenske prevedene mange Princesa Ai. Mangi sem si kupil preko spletne trgovine Felix ter odštel 25€. V kratkem bom tudi spisal manjšo kritiko, še na ta dva zvezka in tako podal svojo končno mnenje in oceno o tej mangi.

Zabava št. 2:
Na zabavo smo ponovno prišli glavni trije badassi ter tudi BoonZev mlajši brat SpeedMan. Pomembno je omeniti tudi to, da se je na zabavi znašla tudi Engel-chan, kot prvi ženski predstavnik. Žal pa svojih DDR sposobnosti ni želela deliti z nami. Po DDRju nas je tichi ponovno zapustil, ostali pa smo si ogledali anime Jin-Roh pozno v noč.

Jin-Roh
Anime, ki je bil posnet po že kar obširni in znani mangi Kerberos Saga Mamoruja Oshiija.
Zgodba se vrti o vojaku/policaju Kazuki Fuseju, ki je del Metropolitan Security Polica. Kazuki, je v vseh vidikih vojaškega usposabljanja eden izmed najboljših. A ima en problem… ko je skupaj s svojimi sovojaki napadel teroriste v Tokiju, je prišlo do situacije, ko bi moral ubiti majhno teroristko, a žal zaradi čustvene nestabilnosti enostavno ni zmogel. Pri tem je bil skoraj ob glavo. Tako se začne njegov notranji dvoboj, zakaj ni potegnil sprožilca in če je on kriv za njeno smrt. Stvari mu še zaplete ljubezenska zgodba s teroristkino sestro ter nekdanji prijatelj, ki mu skuša na staviti past.
Jin Roh: Volčja brigada, naslov katerega redko kdaj slišimo, nosi pomembno vlogo v sami zgodbo. Vojaki v animeju so težko oboroženi, z rednimi oklepi, infrared očalmi, maskami za pline ter miniguni. Zgledajo ven kot kakšni terminatorji, a pobijejo vse zaradi tega so jih poimenovali kar volki. Volk v drugem obrazu, pa se kaže kot vgrajena zgodba o Rdeči Kapici.

Zabava št 3:
Takrat pa žal ni bilo tichija, ampak pazite! Dobili smo veličastni obisk iz glavnega mesta, obiskal pa nas je eden izmed velikih PROjev Slovenskega DDRja in to je Knez. Obiskala nas je tudi pomembna prekmurska Berserk-fanica in to je kaitzo. Medtem ko je kaitzo poskušala vestno in veselo premagati 3 stopnjo esaya, nam je knez predstavil odlično predstavo in to kar na hard 9-ici. Po tem dogodku sva tudi jaz in BoonZ začela popolnoma drugače razmišljati ter si postavljati večje cilje. Knez in kaitzo sta naju zapustila tam nekje po 18 uri, sama pa sva še malo odplesavala in poskušala dojeti knezev čudežni trik. Za anime predstavitev pa sem tokrat izbral Byoukosano 5 centimeters in to s slovenskimi podnapisi.

Zabava št 5:
Nadaljevanje ubijalskega plesanja s klopmi. Tokrat sva s tichijem svoje sposobnosti začela kazati ob 18, boonz pa se je nama pridružil šele ob 19. Tokratno pohvalo si zasluži predvsem boonz, ki je med nami tremi naredil največje napredke in je sposoben odplesati (brez klopi!) že kar hard 8. Jap, ponavljajoči se žuri že kažejo rezultate in to prekleto dobre in nagle. Tudi danes nismo imeli nobenega obiska ter anime predstevatve.

Pri tem postu pa nebi rad le kritiziral naših piscev ampak celotno slovensko anime sceno na sploh! Če malo pogledam koliko dobrih komentarjev smo prejeli ter stavkov kot: “Le tako naprej!”, a nihšče! pa ni rekel: “Oh super, a smem pomagat?”. Ta stavek sem vestno čakal 5 mesecev! A ga žal nisem prejel nikoli. To me je zdaj tako razjezilo da sem se odločil, da bom malo spopljuval vso sceno. Torej kaj je tisti glavni vzrok za ne-pisanje? Prvi in edini je seveda “lenuharizem”. Klasični problem vsega sveta, ljudje bi najraje le sedeli na kavču ter cel dan gnilili in gledali za svojo rit. Veliki večini rojijo po neumnih glavah misli kot so:
“Saj ne vem pisat, v šoli pišem slabe eseje ter na splošno imam slovenščino zelo šibko.”,
“Dolgčas mi je, slabo vreme je, ni ničesar za počet, bom pa kar v zrak gledal.” ,
“Eh, bom raje svoj čas porabil za ogled enega animeja, pisanja na msnju in ircu”,
“Kaj bom to pisal, saj je slovenska scena majhna, itak bo le nekaj ljudi prebiralo, za teh par ljudi se pa ne splača”.

So dobri stavki? Ni so! Osebno vem kako je tistim, katerim povzroča materinščina težave, a to ne sme biti ovira za ne-pisanje. Moja slovenščina se giblje v gimnaziji med 3 in 4, to pa zaradi tega ker se pač književnost in teorijo na piflam in me potem te petice vlečejo ven. A moji eseji pa so nekaj povsem drugega. Se še spominjam prvega letnika, ko sem med samim esejem pisal kar v narečju ter delal oklepaje (prof je skoraj kap), a časi se spreminjajo, s samim pisanjem na blogu in ter tudi ircanju, sem si jezik obogatil ter poskušal pisati v čim bolj finem jeziku. Torej tisto, ko ti nenehno v šoli govorijo, da beri in čim več piši, deluje zato tisti ki ste takega mnenja, le pogumno pisat, saj vas scena ne bo požrla ampak vas bo prisilila, da boste začeli pisati še več.
Ljudje smo res nori, imamo le eno življenje, torej omejen čas zapravljamo pa ga kot če bi bil večen. Dela je polno, a kaj ko nas načela “lenuharizma” zapostavljajo. Ste se sploh kdaj spraševali, kaj vse bi lahko naredili, da bi namesto tega, da bi čas tratili pred glupo televizijo in beganjem po netu? Koliko epizod bi lahko pogledali? Koliko bi se lahko učili? In na vsezadnje koliko bi lahko napisali? V tem dolgčasu bi VSI lahko vsaj 2 uri namenili pisanju in bi s tem obogatili sceno z neštetimi novimi mnenji in kritikami, to pa je tudi to kar naša scena v bistvu rabi… aktivnost!
Oh oh oh, vsi radi gledamo, nekateri še po cele dneve, to je vse lepo in prav, saj s tem si razširimo pogled v tem neskončnem animejskem svetu, si ogledamo nove zgodbe, like, animacijo itd. Osebno tudi vem kako je s tem chatanjem na ircu in msnju… nekateri vse do 2 – 3 zjutraj vzrajate, da si pišete ne samo bedarije tudi kaj zanimivega in smešnega, a kaj ko potem nekateri čakate pred ircem tudi po pol ure, da napišete en stavek?! Se sploh zavedate koliko časa se tukaj pokuri? Kaj vse bi v tem času lahko naredili? Ne, ne zavedate se, saj ste tedaj tako in, da vse kaj želite narediti premestite na naslednjič in boste raje blebetali in kvačkali v nedogled. Ste sploh kdaj pomislili na to, da bi vsaj 2 ali 3 ure kvačkanja ali 5 epizod animeja premestili na naslednjič in raje napisali nekaj koristnega? Poglejte si mene, hodim v šolo, prevajam animeje in mange, se učim, tako da sedaj le še redkokdaj pogledam kak anime, mogoče kak ongoing pa še to le 2 epizodi. In kljub vsej obremenjenosti, sem raje opustil 3 ure dragocenega tedenskega gledanja in se raje vrgel v pisanje.
To mnenje pa mi je drugo najbolj neumno mišljenje po prvem… Slovenska anime scena je res majhna, a le za vaše oči! V bistvu je mnogo mnogo ljudi, ki gleda animeje, pa sploh niso na vseh slovenskih animejskih forumih. Veliko si jih stvari le ogleduje in bere, zato ocena števila ljubiteljev ne bo nikoli točna. Če jih bo prebiralo le par ljudi, bo pač par, ampak tisti bodo cel čas, zato se vsaj za te lahko potrudite in nekaj spišete, oni pa bodo čez čas, ko bodo odkrili vaš talent, stvar omenjali naprej. S tem bo čas že naredil svoje.

Ampak kljub vsem tem razlagam, vem, da se ne boste spremenili, zato se za konec sprašujem, a smo ljudje res bitja, ki bodo nekaj delala le za denar? Vsako prostovoljno delo pa že pred izgovorim zavrnila?

Premislite.

Toki wo kakero Shoujo (The girl who leapt through the time)
Prvi izmed predlaganih in tudi ogledanih animejev, katerega sem kar 2x pogledal (prvič sam, drugič pa še z boonzem). Zgodbi filma dam s prve petico, medtem ko bi animaciji zaradi svoje precejšne enostavnosti, dal oceno pravdobro. Prav ta preprostost te zelo približa pravemu življenju in imaš občutek kot, da je vse resnično.
Kot zanimivost naj vam povem, da je Toki wo kakero Shoujo, prvotno delo novelista Tsutsui Yasutakeja a film ni narejen po knjigi ampak je le nadaljevanje romana, postavljeno nekje 20 let po originalni zgodbi. Sam Tsutsui je na Tokyo International Anime Fair pohvalil ta film in mu pritrdil odlično nadaljevanje.

Zgodba: se vrti okrog dekleta imenovanega Makoto Konno, ki biva v starem predelu Tokia srečno s svojo družino. Njeni običajni dnevi so številni nesrečni šolski pripetljaji, ter igranje basballa s svojima najboljšima prijateljema Kōsukejem in Chiakijem. Življenje pa se ji za nekaj časa spremeni, ko po slučaju v šolskem kabinetu pade na čudežen kamenček. Ta ji da moč, da lahko za nekaj dni preskakuje skozi čas naprej in nazaj, kakor se ji ljubi. Sprva ji nova sposobnost ne ustreza, ko pa vidi številne pozitivnosti tega pa jo začne izkoriščati za lastne potrebe, prav tako pa tudi za reševanje težav (večinoma ljubezenskih). Svoje sposobnosti in dogodivščine zaupa le teti Kazuko Yoshiyama (ki pa je protagonistka iz prvotne zgodbe s tem, da je tukaj starejša), ki pa ji pove, da je ona nekaj takega kar sama doživela. S tem se zgodba razvija, ter hkrati zapleta, vse bolj se kaže ljubezenski trikotnik med glavnimi liki, ki pa ima kar precej …. konec.
Več vam pa ne povem saj si morate to mojstrovino ogledati kar sami.

Kaze no tani no Nausicaa (Nausicaa of the valley of the wind):
Mlada in lepa Nausicaa je princesa iz doline Vetra in se redno odpravlja s svojim letečim gliderjem igrat v sosednji gozd. Oh, če nebi bilo velikih žuželk in strašnih Ohmov bi lahko rekli, da se gre igrat tokrat pa ne; saj naša mlada princeska odhaja tja raziskovat. Tako kot vsaka tema Ghiblijevega filma, je tudi tukaj povdarek na reševanju okolja in prav s tem se ukvarja naša Nausicaa. Film je iz leta 1984 in je nastal po isto imenski mangi enakega avtorja Miyazakija. Kljub temu, da je bil film narejen malo pred nastankom studia Ghibli, ga vseeno ljubitelji prištevajo kot enega izmed njihovih oz mu pravijo kar prvi Ghiblijev film. Internet Movie Database pa je uvrstil Nausicoo kar med 50 najboljših znanstveno fantastičnih filmov.

Zgodba: Znajdemo se 1000 let po katastrofalnem dogodku imenovanem "ognjenih sedem dni", ki je popolnoma spremenil svet in skoraj povzročil izumrtje celotne človeške rase. Trenutno živi še pičlo število ljudi, ki živijo skriti in čim bolj vstran od tako imenovanega "Morja izumrtja". V resnici je to džungla, v kateri so strupene gobe, ki proizvajajo strupe in s tem povzročajo izumrtje gozda in rastlin (prav zaradi tega se preživeli bojijo tega "morja"). V tej džungli pa bivajo ogromne žuželke, ki večkrat izgubijo zavest ter napadejo in uničijo vse pred nosom. In prav v tej džungli se prvič srečamo z mlado in lepo princeso Nausicoo med svojim raziskovanjem. Ko preiskuje džunglo, jo zmoti lomljenje dreves v bližini. Ena najmočnejših in najnevarnejših žuželk se je pravkar podila za nekim tujcem. Nausicaa seveda zajaha svoj leteči glider ter poskočno pride na pomoč tujcu, v katerem spozna svojega strica. Tako se skupaj s stricem, ki je bil na raziskovalnem potovanju za mitološkim bitjem, ki bi lahko rešil njihov svet odpravi v domačo dolino. Doma ju vsi veselo pričakajo, prav tako pa tudi Nausiciin oče. A ne traja dolgo lep mir, saj se kmalu v dolini znajde po slučajo ogromna buba. V manj kot enem dnevu pa dolino obiščejo tudi vojaki iz dežele Tolmekia, katere pa samo zanima buba. Da, še stvari zakompliciramo pa še to, da se gruča Ohmov odpravlja na uničevalno potovanje… Kaj je v bubi? Kaj se zgodi z dolino? Kdo so ti Tolmekianci? Kaj je povzročilo gibanje Ohmov? In še, Kako bo sploh Nausicii uspelo rešiti svet v tem kaosu? Odgovore najdte v filmu, uživajte!

Tenkuu no Shiro Laputa (Laputa: Castle in the Sky):
Mnogi si pri Laputi zamislite Guliverjeva potovanja, a žal vas moram opozoriti, da ta anime nima nobene veze s to knjigo. A kjub temu anime ni nič manj dober, ampak je seveda boljši. Laputo, je narisal Miyazaki leta 1986 in velja kot drugi film studia Ghibli. Če boste iskali po trgovinah ali po internetu ta anime, ga boste pogosto našli poimenovanega le z Castle in the Sky, to pa zaradi tega ker v španščini laputa pomeni "prasica" in Amerika v kateri živi mnogo špansko govorečih ljudi, so animeju dala naslov le Castle in the Sky. Šele lansko leto, je Velika Britanija ponovno začela uporabljati naslov Laputa: Castle in the Sky.

Zgodba: V davni preteklosti pred 700 leti, so ljudi fascinirala leteča plovila. Ko pa so jih dokončno prevzela, pa človeku ni preostalo nič drugega kot da še kolonizira ter osvoji nebo in to je tudi storil. Začel je izdelovati velika zračna kolonialna plovila, ki so nekaj časa kraljevala nebu, a se dolgo niso obdržale in kaj kmalu so bili ljudje zopet prisiljeni živeti na kopnem. Tako kot vedno, pa mora biti tudi neka izjema, in to je bilo cesartvo, ki je imelo v lasti leteči grad Laputo. Laputa bi naj bila najbolj izpopolnjeno zračno plovilo in hkrati najbolj močnejšo ter bogato. A so mnogi na njo pozabili, saj je bila skrita globoko v nebu, daleč za viharnimi oblaki. Čez 700 let, pa so prihajali šušljaji iz vseh strani, katere je imala vojska za strogo zavarovane in tukaj se tudi naša zgodba začne. Glavni ženski lik, Sheeto, prvič srečamo na letalu kot luksozno zapornico polkovnika Musko. Na račun napada piratov (katerih namen je bil ukrasti kamen) je Sheeti sicer uspelo uiti skozi okno ter rokam Muske, a ji je med pobegom spodrsnilo in je padla daleč v temno nebo. Nato pa pride naš mladi, delavni in poskočni glavni moški lik, to je Pazu. Pazu je dečko iz rudarskega mesta, ki živi sam in pomaga moškim pri delu v rudniku. Ko se tistega večera vrača nazaj k rudniku, zagleda v nebu neko plavo svetlobo, ki se giblje proti rudniku. Sprva nemore verjeti svojim očem, ko pri rudniku zagleda kako mlada deklica počasi, lebdeče pristaja nad rudnikom a se takoj spravi k sebi in ji pomaga pristati na trdih tleh. Kasneje po delu, odnese nezavestno Sheeto na svoj dom, kjer pa jo naslednje jutro zbudi prelepa pesem trobente. Ne traja dolgo njuno prvo snidenje ter pogovor, saj so v vas prišli pirati ter vojska in so jima že trdno za petami… Kaj je sploh prvotni namen vojske s Sheeto? Zakaj pirati hočejo kamen? Kako sploh zgleda Laputa in njena moč? Kdo sploh je Sheeta? Katere moči nosi kamen? so vprašanja katerih odgovore boste našli v filmu.
DA ne pozabim priporočila, če ste se mogoče naveličali Miyazakijevih okoljevarstvenih filmov, vam nujno priporočam tega, saj v tem animeju te teme ni. Je pa svet postavljen v razvito 16 stoletje, s pištolami, letečimi plovili in seveda polno akcije.

Sennen Joyuu (Millennium Actress):
film, katerega smo si ogledali tudi na DDR/anime night zabavi in se mi je med vsemi temi štirimi ogledanimi filmi, zdel nekako najbolj težko za razument oz na kratko povedano "brainfuck". Kljub temu, pa anime pri tem ni nič izgubil na tem, ampak je le pridobil in ustvaril zanimivo okolje ter predstavil Japonsko skozi vsa obdobja. Glavna protagonistka, ki se zaljubi v upornika na begu, se kmalu poda v zanimivi svet filmske industrije in nam tako kaže nepremagljivo moč ljubezni, ki pa je nažalost nesrečna. Režiserja najverjetneje mnogi poznate oz ga boste prepoznali, saj se je podpisal tudi na celovečerec Paprika… da to je Satoshi Kon. Kon, je idejo za mojstrovino našel iz mnogih različnih stvari, največ prizorov pa je vzel kar iz japonskega celovečerca Throne of Blood (ta film pa je japonska priredba Shakespearove drame Machbet). Mnogi pa med tem trdijo, da Chiyoko predstavlja njihovo znano igralko Setsuko Hara, a Kon namiguje, da bi lahko bila tudi Hideko Takamine, a vseeno ostaja pri tem, da je Chiyoko le izmišljen animejski lik.

Zgodba: Režiser Tachibana je že od malih nog zvest oboževalec igralke Chiyoko Fujiware, zato mu je končno po mnogih letih iskanja le uspelo najti izginolo igralko izpred 30-ih let. Tako se skupaj s svojim pomočnikom odpravita, k njenemu skrivnemu domu. Po toplem sprejemu, pa Tachibana le preide k resnemu dejanju, Chiyoko preda nek ključ. Chiyokino presenečenje nad ključem prekine majhen potres in jo tako iz spomina vrne nazaj na resnična tla. V zahvalo začneta Tachibana in Chiyoko snemati njeno avtobiografijo. Oblika snemanja in tudi prikaz naše zgodbe je t.i. igra znotraj igre, saj je Chiyoko prikazana v svojih mladih letih, Tachibana pa ji vedno priskoči na pomoč, če je kakšna prepreka v filmu. Njen oče si je zelo želel imeti otroka in v času velikega potresa se je Chiyoko privekala na svet, a njen oče, kot če bi bil v zameno za njo, umrl. Materi in hčerki je oče prepustil restavracijo, katero sta tudi še naprej uspešno vodile, vse ko nekega dne ne pride režiser, ki je iskal idol za Japonske vojake v 2. svetovni vojni. In prav v Chiyoko vidi nekaj kar ni pri nobenih, to je talent. A njena trmasta mama, ga je zavrnila. Nato pa nam Chiyo razkrije, da se je enkrat med vračanjem domov iz šole, zaletel v njo ranjen upornik, ki je nato odbežal naprej in se skril. Vojski, ki ga je iskala, se je Chiyo zlagala in pokazala v drugo smer ter s tem storila odločilen korak, ki je zaznamoval celotno njeno življenje. Ko pomaga uporniku, začuti skoz njegov pogovor toplino… seveda ljubezen! Chiyo se s tem zaljubi v upornika, ki pa nažalost že naslednji dan zbeži. Preostane ji le njegov ključ, kot spomin na njega ter izvor moči. Polna moči in ljubezni, se odloči, da bo odšla od doma in ga poiskala, rešitev pa vidi prav v filmski industriji, zato sprejme režiserjev predlog in se s tem odpravi v nov, filmski svet, ki ji je pa prinesel slavo…
Odličen anime, tako kot Paprika, zato si ga le oglejte in poizvedite celotno življenje ene najboljših animiranih igralk, Millenium Actress.

Mainichi Film Award
MFA so nagrade, katere letno podeljuje Mainichi Shinbun, ena izmed največjih časopisnih podjetij na Japonskem. A nagrade podeljujeje le animiranim celovečercem, kateri so se znašli na kinematografskih platnih.
Po smrti pionirja Ōfujija Noburōja, je Mainichi leta 1961 začel podeljevati t.i. Ōfuji Noburō Award, njemu v čast in prizadevnost za animacijo na Japonskem. Že od samega začetka so Ofujija prepoznali kot nacionalnega talenta, ki pa je prav tako prejel številne nagrade za svoja dela in prizadevnost.
Ko pa so prišla 80-a in z njimi masovna produkcija animejev pa je začel Ōfuji Noburō Award izgubljati na vrednosti, saj so veliki studiji pokosili posamezne avtorje in njihova dela, zato so ustanovili in začeli podeljevati novo nagrado, to pa je Animation Grand Award. Njen krstni blagoslov pa je leta 1989 prejel Hayao Miyazaki in njegov Majo no Takkyūbin (Kiki’s Delivery Service). S tem se je ponovno lahko Ōfuji Noburō Award posvetil krajšim filmom (oz tistim, ki prej niso imele OVA ali serije).